Waldorfska pedagogika
Waldorfska pedagogika je svetovni fenomen različnih kulturnih, religioznih in civilizacijskih okolij, ki s svojim modelom išče posebnosti vsakega posameznika, išče tudi posebnosti posameznega okolja, v katerem posameznik odrašča. Waldorfska pedagogika je pedagoška teorija in praksa, ki išče stik z bogato drugačnostjo človeštva, da bi v vsem tem našla skupaj z vsakim otrokom posebej tisto najbolj resnično, ki se skriva v njem. To zrno je majhen notranji odmev velikega, radostnega vzklika zunanje resničnosti sveta.
Waldorfskega pedagoškega pristopa ne smemo razumeti kot vsote vnaprej postavljenih pedagoških pravil in zapovedi, ki jih potem pedagog uporablja v praksi, ampak kot metodo, ki skuša v svojem najglobjem jedru razviti učiteljevo in vzgojiteljevo sposobnost, da prisluhne vsakemu otroku posebej. Waldorfsko pedagoško delovanje je mogoče šele takrat, ko se učitelj ali vzgojitelj lahko naveže skozi ta “notranji dialog” na impulz otrokove individualne (to je samo njegove in neponovljive) življenjske poti.
Utemeljitelj waldorfske pedagogike je bil avstrijski filozof in antropozof dr. Rudolf Steiner.
Družini Steiner se je v Donjem Kraljevcu na Hrvaškem 25. februarja 1861 rodil najstarejši otrok Rudolf. Zaradi očetove službe železniškega uradnika so se pogosto selili; železnica in selitve sta zaznamovali Rudolfovo otroštvo.
Na Tehnični visoki šoli na Dunaju je študiral biologijo, kemijo in fiziko. Leta 1883 je postal urednik nove izdaje del Johanna Wolfganga Goetheja. Z urejanjem in izdajo Goethejevih del je nadaljeval v Goethejevem arhivu v Weimarju. Spoznal je, da je njegov znanstveni pristop drugačen od običajnega, saj se je trudil zajeti življenje kot celoto, ne kot mrtvi predmet raziskovanja. Prepoznal ga je kot nekoga, ki mu je pokazal most med naravo in duhovnim svetom. Nadaljeval je s predavanji, v katerih je ljudem predstavljal svoja spoznanja o poti, primerni za modernega človeka, ki skozi mišljenje pripelje do spoznanja duhovnega, nadčutnega. Ustanovil je tudi Šolo duhovne znanosti, ki je bila zasnovana kot odprta univerza za raziskovanje in študij, in še danes deluje v okviru Goetheanuma v Dornachu v Švici.
Steinerjev bogati opus se dotika vseh področij življenja, saj je napisal nekaj temeljnjih knjig o filozofiji, objavljena so tudi dela o medicini, čebelarstvu, poljedeljstvu, umetnosti in nenazadnje o pedagogiki.
Med ljudmi, ki so poslušali njegova predavanja kroži tudi na tisoče zapiskov z njegovih predavanj.
Leta 1924 je končal z aktivnim udejstvovanjem, saj sta njegovo zdravje načeli izčrpanost in bolezen. Umrl je 30. marca 1925.
»Ni pravo vprašanje: Kaj mora otrok vedeti in katere veščine mora osvojiti, da bi lahko našel mesto v tej družbi. Ampak: Katere talente otrok v sebi ima in katere lahko še razvija? Ko bomo to vzeli v zakup, bo vsaka nova generacija družbi prinašala moč in s tem družbeni red neprestano prenavljala. V takem družbenem redu bodo živeli zreli, dorasli ljudje, ki bodo sami vzrok tega reda. Kajti nujno je, da sedanji družbeni red oblikuje prihajajočo generacijo po njeni lastni podobi.«
(R. Steiner)
